Kontekst
Kontekst v katerem se odvija projekt zaznamujejo 4 soline velikega naravoslovnega in kulturnega pomena, od katerih 3 so uvrščene v Mednarodno pomembna vlažna območja Konvencije Ramsar (Cervia, Comacchio in Sečovlje), Strunjanske soline pa so del istoimenskega Zaščitenega regionalnega parka zaradi svojih arhitektonskih in zgodovinskih značilnosti in bogatega naravenga okolja.
Soline v kraju Cervia, ki se nahajajo na južnem deli Deželnega parka delte reke Pad, je zelo pomembno z naravnega in krajinarskega vidika. Leta 1979 so postale Državni narvni rezervati in v njem prebivajo zaščitene in redke živalske vrste. Območje predstavlja referenčno točko za obiskovalce naravoslovnih znamenitosti in je bilo izkoriščeno že s strani antičnih grških kolonov, ki so ustanovili mesto Ficocle, in kasnejših Etruščanov. S pričujočim projektom se bo vrednotilo antično naselje Ficocle.
Soline v kraju Comacchio zajemajo severo-vzhodni del dolin in se razprostirajo po površini 500 hektarov. Pridobivanje soli se je prekinilo leta 1984, od takrat pa je območje postalo pomembno vlažno področje, na katerem gnezdijo številne močvirske ptice in rožnati plamenci. Pred nekaj leti se je s pomočjo projekta Life Natura ponovno začelo pridobivanje soli v didaktične namen. S pričujočim projektom se bo pripravilo pilotni projekt za razvoj funkcionalnosti Torre Rossa kot stolpa za opazovanje ptic. Na slovenskem območju, na začetku tega stoletja, je bila 46,6 km dolga obala posejana s solinami.
Najpomembnejše se nahajajo na območju Pirana, t.j. v Strunjanu in Sečovljah ob reki Dragonji. Zaradi arhitektonskih in zgodovinskih značilnosti in raznovrstnosti rastlinskih in živalskih vrst (več kot 270 vrst ptic), je bilo vseh 650 hektarjev ozemlja na jugo-zahodnem delu Slovenije uvrščenih v Zaščiten regionalni park. Naravni rezervat v Strunjanu, zaradi svojih geomorfoloških značilnosti in biotske raznovrstnosti, je izrednega pomena za stabilnost celotnega zaliva. Zaradi svoje bogate kulturne in naravne dediščine je bilo območje Sečoveljskih solin in njene okolice proglašeno za naravni park leta 1989 s strani Občine Piran, ki je na tak način želela ohraniti ta tipični morfološki element kulturne krajine slovenske obale. Predl namenjen solinam je bil proglašen za Tehnični in etnografski spomenik zaradi svoje bogate arhitektonske, tehnične, tehnološke, etnografske in jezikovne dediščine.
Projekt se bo odvijal na izredno pomembnih naravnih območjih, ki so zelo ranljiva in potrebujejo posebno pozornost pri njihovem turističnem razvoju, obenem pa imajo tudi velik zgodovinski pomen, saj se na njih proizvaja dragoceno dobrino kot je sol, ki se tu proizvaja že iz antike. Naravni in kulturni elementi omogočijo, da so ta območja izredno pomembna tudi s turističnega vidika.
4 soline
